Bistvo je v ravnovesju
Vseslovenska javna pobuda Ustavi se! nas spodbuja, da razmislimo o pomenu ravnotežja med delom in prostim časom, da si odmerimo trenutke zase in za svoje bližnje. Kako uspeva to uspešnim menedžerjem, so preverili tudi pri mag. Davidu Visenjaku.
Ustavi se! #intervju mag. David Visenjak, glavni izvršilni direktor za komercialo v Perutnini Ptuj
Kako uravnavate čas, namenjen delu in čas, namenjen sprostitvi?
Ni bistvo v ustavi se, ampak v ravnovesju. Sam skušam slediti osebnemu kriteriju »50:50«. Polovico časa predstavlja aktivno poklicno življenje oz. kariero, drugo polovico časa v zasebni sferi poskušam preživeti drugače, kar sem razdelil na dve perspektivi. Kot človek – tukaj mislim na družino in naravo, v kateri zelo uživam, naj bo to sprehod skozi gozd, delo na vrtu, ali vinogradu. Druga perspektiva je socialna, tukaj imam v mislih druženje. Kot socialno kategorijo dojemam tudi hrano, konkretno kuhanje, ki nas povezuje, združuje, osrečuje; glasbo, ki je drugačna oblika povezovanja, v drugačnem jeziku, igram kitaro, kontrabas, pojem; jadranje, ki mi je v zadnjem času zelo pri srcu in ima številne podobnosti s profesionalno sfero. Določiti si moraš prioritete in cilj na podlagi zunanjih dejavnikov, ki so takrat prisotni. Tudi pri delu smo zasuti z različnimi informacijami in aktivnostmi, ključna stvar pa je, da vemo, kaj je prioriteta in kaj so cilji, na kaj imamo vpliv in na kaj ne.
Če mi kdaj ne uspe najti ravnotežja na opisan način, potem se poslužim skrajnejše oblike. S tem mislim na t.i. »šok terapije«, ki so zame kolesarjenje v hrib, intenzivno, da glava ne »more več delati«; plavanje, tako dolgo, da ne moreš več razmišljati, tenis in ostali športi.
Po 30. letu starosti povečana intenzivnost ni samo v službi, to je tudi obdobje, ko si ustvarjaš družino, dom. Ta leta se mi zdijo najbolj tvegana za potencialno izgorelost.
Je bila v zadnjem času kakšna šok terapija, da ste ukrepali?
Ja, kar nekaj jih je.
Kaj vas motivira, da uresničujete svoje cilje?
Motivirajo me medsebojni odnosi, energija, ki iz njih izhaja. Povezovanje skupin, druženje, rezultati povezovanja. To velja tako za službo kot za zasebno življenje.
Odnos? Odnos na neki način.
Kaj je tisto, za kar je vam vredno, da se ustavite?
Ravnovesje.
Kako se počutite, ko ste ustavljeni, ko počnete eno izmed aktivnosti, ki ste jih našteli, ko jadrate, ko se družite, ukvarjate z družino?
Takrat se počutim prisotno, osredotočen na tukaj in zdaj. To razumem tudi kot neke vrste investicijo v zdravje in zadovoljstvo na dolgi rok.
Delovnik je intenziven, potem družinske aktivnosti in obveznosti, običajno šport in druženje konec tedna. Nedelja je tisti dan v tednu, ko smo skupaj z družino, se družimo s prijatelji, sorodniki, preberem, kar me zanima in mi ni uspelo med tednom. Zelo rad kuham, običajno nedeljsko kosilo; velikokrat gremo z družino na sprehod; zgodaj zjutraj pa na kolo. Nedelja je dan, ko se umirim in delam tiste stvari, ki me sproščajo in so protiutež temu, kar se je dogajalo v preteklem tednu.
V mislih pa se nehote strne povzetek preteklega tedna in se oblikujejo orisi poteka naslednjega. Refleksija se mi zdi zelo pomembna, če ne premišljuješ, potem težko določaš prioritete za naprej. Velikokrat naredim zapiske in plan za naslednji teden, niso detajlne stvari, temveč zgolj alineje. To se zgodi brez pritiska, pride samo od sebe, prostih misli, ki so – v to sem prepričan – posledica stalnega ustvarjanja ravnovesja.
Pogovarjala se je: Anja Vogrič
KLARA HORVAT
Najpomebnejša je družina
»Družina je vedno na prvem mestu, a tudi nase je treba pomisliti in si vzeti čas zase. Trudim se na težave gledati s ptičje perspektive in se vsak dan ustaviti za lepe trenutje, drage osebe in dejavnosti, ki so mi ljube. Vredno se je ustaviti in uživati v preprostosti življenja.« Klara Hrovat Vidmar
Za Klaro ste navijali v oddaji The Biggest Loser Slovenija. Ob vstopu v oddajo je Klara tehtala 115,6 kilograma, v finalni oddaji pa se je tehtnica ustavila na 72,9 kilograma. Shujšala je neverjetnih 42,7 kilograma oziroma 36,94 odstotka njene prvotne telesne teže. Najprej smo ji čestitali na delovnem mestu, v naši prodajalni, nato ji pripravili perfekten sprejem.
ANA CVETKO
Kdo od PP belih halj je dovolj pogumen, da stopi na surf in pokaže zobe svoji preobremenjenosti? Za ta namen ne izbere najbližje možnosti ampak romantično Francijo. Naša Ana Cvetko, ki rada skrije svoje korenine na svetovnih odrih in raje celovito izpostavi svoja znanja iz področja zdrave prehrane. Cenimo, da je s svojim primerom razkrila, da je izbor kvalitetne hrane temelj, ne pa dovolj, da bi si zagotovili odlično počutje v polni kondiciji.
"Dolgo je bil moj šivalni stroj samo okras za nabiranje prahu, a v zadnjih tednih sem se razveselila z novimi izdelki. Letos sem po 8 letih ponovno surfala na deski v oceanu. Občutek, ko me je zalivala mrzla, slana voda je bil nepozaben in osvobajajoč. Sproščujoče je bilo gledati sončni zahod, dihati morski zrak, čutiti veter v laseh in mivko med prsti. Najraje od vseh prostočasnih aktivnosti pa igram odbojko in z mojimi sodelavci je to še toliko bolj zabavno. Veselim se vsakega našega srečanja. Od kar si vzamem čas zase in bolje poskrbim za svoje dobro počutje, sta tudi moji hčerkici bolj zadovoljni in umirjeni. Življenje je lepo. Posebej, če kdaj ugasneš svoja velika pričakovanja in zahteve :-)" Ana Cvetko #Ustavise
»Sem mama dveh otrok (3,5 in 5,5 let), sem žena in sem perfekcionistka. Za punci skrbim čez teden sama, mož dela v tujini. Predvsem do sebe imam zelo velike zahteve in pričakovanja, stvari ne maram delat napol ali jih pustiti nedokončane. Neprestano sem bila v stresu, v moji glavi je bilo tisoč stvari, ki jih moram nujno postoriti, neprestano sem hitela, prehitevala sem sama sebe in vse je moralo biti narejeno perfektno, drugače nisem bila zadovoljna in sem bila zaradi tega še v večjem stresu. Šele pred kratkim časom sem spoznala, da moram nekaj spremeniti, da se enkrat moram ustaviti, drugače se ne bo dobro končalo. En dan, ko sem spet hitela kot običajno, sem na bankomatu pustila precej denarja (upam samo, da je tisti, ki je vzel denar, kupil kaj lepega za svojo družino). Začela sem se spraševati kam vse skupaj vodi in kaj se mi bo zgodilo naslednjič. Začela sem razmišljati o tem kdo sem, ko nisem mama in žena in ko nisem v službi. Kaj naredim zase? Odgovor je bil bolj malo, ker mi zmanjka časa, ker me drugi rabijo bolj. To, da si vzamem čas zase, je zame nekaj novega in se šele počasi navajam."
BRIGITA SELINŠEK
"Življenjskim modrostim naših babic in dedov še kako velja prisluhniti v današnjem času, če želimo kvalitetno jesen svojega življenja. Številne med njimi se nanašajo na pomen ritualov v vsakdanjem življenju, kot je skupni obrok v krogu družine, v dvoje ali v družbi najdražjih. Skupni obroki so tudi danes priložnost za prijeten pogovor in krepitev medsebojnih vezi, pomenijo vzeti si čas zase in za svoje najdražje. Spoštovanje tradicije je ena od temeljnih vrednot, kateri smo zavezani v Perutnini Ptuj že več kot 110 let, obenem pa ustvarjamo izdelke iz perutninskega mesa s posluhom za želje in potrebe današnjega človeka. Akcija Ustavi se! odpira aktualne teme današnjega človeka in hkrati ponuja konkretne nasvete, kako se spoprijeti z izzivi današnjega časa. Družbeno-odgovorno akcijo z veseljem podpiramo že drugo leto zapored, aktivno se ji bomo pridružili z deljenjem navdihov zaposlenih."
PRIMOŽ FLOS
Šofer, ki se po neskončno dolgem delovniku najraje sprošča na motorju, je naš Primož. Misel nas je nasmejala in smo ga skušali »zapeljati« v množico izbir sprostitve, kjer ni vključena hitra cesta. Tako nam je morda razkril več, kot je sprva nameraval, nas pa zagotovo navdušil, da večkrat odženemo utrujenost in premagamo povprečnost. Če zmore on tako preprosto zaobiti delovnike, ki se pričnejo ob 23. uri in se zaključijo po 13. uri, se redno posluževati regeneracije telesa in večkrat na leto z motorjem prepotovati proge dolge tisoče kilometrov, zmoremo TUDI MI ;-). Navduševati sebe, zaradi svojega užitka in v zahvalo za delo, ki ga opravljamo, da je svet okrog nas lepši.
»3 tedne nazaj sem z motorjem prevozil pot do Baltskih držav, skupaj več kot 5000 kilometrov. Vsako leto se podam na eno takšno pot. Najraje izbiram Dolomite ali Balkan. Letos se bom odpravil še na pot Tour de France, da v živo doživim pokrajino, ki navdušuje svetovne prvake. Sem velik ljubitelj motorističnih dirk F1, moto GP, motokrosa. Dirke redno spremljam preko zaslonov, a večkrat si vzamem čas in si jih ogledam tudi v živo. Predvsem se potrudim, da stojim ob ograji na tekmah Tim Gajserja, pa naj bo tekma na Češkem ali kjerkoli pač. Želim biti v njegovih navijaških vrstah, ker je odličen, najboljši. Seveda si znam privoščiti tudi zabavo brez navijanja. Ta vikend smo se s prijatelji odpravili v Kranjsko goro, nato na adrenalinski potisk na Zip line v Planico, pa skok v Portorož na skok v morje. Spim 2 do 3 ure. Spat hodim ob 18. uri, saj z delom pričnem ob 23. uri. Baterije si polnim s poslušanjem starega rocka in to tudi najraje poslušam, ko plačujem račune. Naj vam zaupam, da imam na motorju potovalno torbo in slušalke vgrajene v čelado, tako da tudi v prostem času lahko nemoteno sprejemam naročila svojih strank. Stranke so zame pomembne. Vedno se jim oglasim in poskusim rešiti vse, kar želijo. Odkar smo na Perutnini uvedli SAP, beležim 64.000 dobavnic. Ne bi se rad hvalil, a sem ponosen, da vedno najdem zagon in mi nikoli ni težko iti v službo.«
»Služba me kdaj tudi pozabava. Na moj kamion lahko postavim 9 palet. Ene noči pridem nalagat, kot običajno, in se nasmejem, saj sem naročilo čevapčičev za Rudnik Velenje prejel na 9 paletah. Kam naj postavim blago za vse preostale stranke dneva ;-). Seveda sem zadevo rešil in uredil, da nobena moja stranka tisti dan ni čakala na svoje meso in so lahko vsi pravočasno pripravili jedilnike. Rad imam stranke, vedno mi popestrijo dneve oz. noči. Postali so del mene, zanesemo se eni na druge in to mi veliko pomeni. Želim si, da bi sodelovanje z obojestranskim zadovoljstvom trajalo.«
ROBERT TRAVNIKAR
»Ljudje, ki so mi blizu, pravijo, da sem “hiperaktivec”. Težko se ustavim, običajno takrat, ko poidejo zadnji atomi energije. Svoje delo sprejemam kot izziv-učenje, reševanje problemov, vedno nove ideje... žene me neustavljiva radovednost po odkrivanju novih možnosti. Prosti čas? Po duši sem bil, sem in bom športnik. Pripravljen sem preizkusiti vsako tovrstno aktivnost, vendar pa je moje “športno srce” zapisano nogometu. Ko ga igram, je pozabljen stres vsakdana. Seveda so tudi trenutki, ko se končno umirim ob družini, prijateljih in sprehodih s psom po spokojni naravi.« Robert Travnikar
MARIJA ROJIČ
»Zdaj tečem že šesto leto. Ne morem opisati, kako se mi je izboljšala kvaliteta življenja. Tečem večkrat na teden, zadošča že ura na dan. Včasih letijo očitki: »Ti lahko, ki imaš čas!« ali pa »Nimaš kaj pametnejšega početi« ali »Kako se ti da?« Priznali ali ne, skoraj vsak, ki ima voljo, lahko najde uro časa za sprehod ali tek. Popravilo se mi je počutje, izboljšala sem si spanec in zdravje na splošno. Tek mi je spremenil življenje na bolje. Poleg tega, da je tek družabna športna aktivnost, saj lahko tečemo v dvoje ali v skupini, nam dviguje samozavest in krepi vztrajnost. S tekom sem našla ravnovesje med službo, zdravjem, prijatelji in družino. Osebno sem zrasla in lahko rečem, da sem zadovoljna.« Marija Rojič
»Že zelo zgodaj sem se srečala s težkim fizičnim delom v proizvodnji. Kmalu sem tudi ugotovila, da je delo nujno potrebno za preživetje. Zato mu nisem nikoli ugovarjala. Morda pa se je po tihem upiralo telo, izčrpavalo in kazalo znake neravnovesja. Nisem ga hotela poslušati, zato sem se znova in znova zbujala v bolniških posteljah. Rodila sem trikrat. Prvo punčko smo žal zgodaj izgubili. Druga za drugo so prinašale veselje v družino a bolezni in neprespane noči so ponovno terjale davek. K zdravniku pa ne. V Bolniški pa ne bom! Seveda dokler me niso pobirali po cesti, na banki, na tržnici, v proizvodnji… tudi večkrat na mesec. Pred očmi drugih, pred očmi otrok…Sram me je bilo in sama sebi sem se smilila. Slabokrvnost in nizki pritisk sta me spremljala dan za dnem. Kronična utrujenost, primanjkovanje spanca, neustrezna prehrana, so me vedno bolj vlekli v krog izgorelosti. Nisem znala izstopiti. Nekega dne sem dobila delo v pisarni. Delo, na katerega sem pridno čakala 15 dolgih let. Nepopisno sem bila vesela. Hčeri sta med tem odrasli. Moje delo pa se je zamenjalo iz pretežno fizičnega v pretežno miselno. A dolgo sedeče delo in umska napetost sta počasi v meni povzročili pasivnost, brezvoljnost, malodušnost in zaspanost. Nisem si priznala, a pojavil se je stres.Na začetku sem se na stres odzvala z mišično napetostjo, s hiperaktivnostjo, z razdražljivostjo. Ko pa sem izčrpala svoje rezerve, sem postala brezvoljna, pretirano utrujena, malodušna, vse bolj zaspana in izčrpana. Nekoč mi je dežurna zdravnica ob obisku rekla:« Nehajte se smilit sama sebi!« Sprva sem mislila, kako je nesramna. Potem pa se mi je posvetilo. Nekaj moram spremeniti. Njene besede so v meni povzročile premik in za to sem ji hvaležna.Odkrila sem tek. Sramežljivo sem se ga lotila. Saj sem bila mnenja, da je tek primeren samo za atlete, ne pa za ljudi, kot sem bila jaz, ki nisem poznala niti tekaške obutve, ne oblačil, ne pravilnega tekaškega koraka, nič o prehrani in tako dalje. Nekje sem prebrala: Vsak lahko teče in vsak zna teči, zato začnite zdaj, tehnike pa se boste učili sproti. Ne primerjajte se z nikomer in tecite, kot ustreza vam.« Marija Rojič
BOŠTJAN KOSTANJEVEC
»Želim si preživljanje časa z družino – dolgi sprehodi z ženo, predajanje adrenalinskim užitkom med plezanjem v gorah s starejšo najstniško hčerko, uživanje ob poslušanju vsemogočih in vedno boljših glasbenih nastopov mlajše najstniške hčerke, nenazadnje tudi ukvarjanje in krotenje čudovitega psa s presežkom energije.
Želim si preživljati čas v dobri družbi. Z bratom in dobrimi prijatelji na jadranju, ki je pravi eliksir pozitivne energije. Želim biti v družbi pozitivnih, optimističnih ljudi, ki so sposobnejši, močnejši, bolj izkušeni od mene, kajti na ta način prej najdem nekoga, ki mi je zgled, ki me »vleče« in posledično napredujem. Občutek zavedanja, da postajam boljši, je neprecenljiv.
Zelo pomembno vlogo na seznamu želja ima šport in to v številnih oblikah. Če je košarka moja prva in še vedno največja »ljubezen,« s katero sem se nekoč ukvarjal že skoraj napol profesionalno, je danes najpogostejša oblika tek. Paradoksalno je, ko pridem iz službe izčrpan, brez energije in namesto počitka na udobnem kavču se raje lotim premagovanja daljše tekaške razdalje. Med daljšim tekom ali dolgotrajnim plavanjem ali potenjem v telovadnici ob izvajanju »nemogočih« vaj, v bistvu ob vsakršnem preizkušanju meja fizičnih sposobnosti svojega telesa, se telo psihično celi. Adrenalin pomaga pozabiti kako utrujen sem. In na koncu to fizično trpljenje, ko se telo umiri, ko premagam mejo, pomeni psihično zadovoljstvo, mi da energijo.
Najti harmonijo med poslovnim in zasebnim življenjem in najti harmonijo med stvarmi, ki jih drugi pričakujejo/zahtevajo od mene in stvarmi, ki si jih želim početi, je zame velik izziv. Če je v življenju posameznika, tako na poslovnem kot v zasebnem področju, prevečkrat »moram« in premalokrat »želim,« ga sčasoma pripelje do točke, ko ne napreduje, ko več ne zmore, ko postaja apatičen, se preda, izgori. Zato je pomembno, da vsak najde in v sebi razišče, kaj želi, kaj ga osrečuje in se temu posveča, kadar je le mogoče. Tako se lahko veliko bolj uspešno kosa z izzivi, s katerimi se »mora« soočati.«
STEFAN ŠIŠOVSKI
"Po napornem delovniku se najraje sprostim z intenzivnim tekom ali squash tekmo. Rad imam eksplozivne športe. Poskrbim, da so moji redni treningi naporni, saj se na ta način najbolje sprostim in napolnim s pozitivno energijo. Med vikendi se najraje z družino odpravim v naravno okolje mojega rojstnega kraja, Berovo. To je čudovit kraj, dve uri oddaljen iz Skopja, tako mi že čudovita pot prinese sprostitev, spuščanje poslovne vloge managerja. Trenutki v Berovem me vedno znova navdihnejo in me spomnijo, da je rojstni kraj tisti, kjer se posamezna zgodba začne. Vsakdanje vodilo v mojem življenju je, da se vsaka želja, v katero vložiš kontinuirano trdno delo, uresniči in te zadovolji. Tako lahko profesionalno in predano opravljaš svoje delo. Vem, da obstajajo ljudje, ki na svoji poti obstanejo, ker ne znajo poskrbeti zase." Stefan Šišovski